Kjer se živali (še) ne bojijo človeka

Večina ognjenikov na zemeljski obli se pojavi na stičišču tektonskih plošč, ki se premikajo, drgnejo in spodrivajo ena pod drugo. Vsake toliko pa se na nekaterih točkah našega planeta zemeljski plašč dovolj stanjša (običajno v oceanih), da skozenj prodre vroča magma, in z morskega dna začne počasi rasti nov vulkan. Takim območjem pravimo vroče točke in nekatera znana otočja, npr. Havaji, Tahiti ter Galapagos, so nastala zaradi tega relativno redkega geološkega pojava. 

Galapagos se sicer nahaja blizu kar dveh tektonskih plošč, Nazca in Cocos, s katerima je v zadnjih 20 milijonih let, od začetka vulkanskega delovanja, občasno prihajal v stik. Številni izbruhi iz več kot 2000 ognjenikov, ki so bruhali na oceanskem dnu, so ustvarili bazaltne otoke, ki danes štrlijo iz vode. Najvišja točka otočja je vulkan Wolf, ki se dviga več kot 1700 metrov nad morjem. Še nekaj kilometrov pa ga je pod morsko gladino, tako da, če merimo njihovo višino z oceanskega dna, ti vulkani sestavljajo pravo podvodno Himalajo. 
 

Nastajajo tudi novi

Otoki so iz vode pokukali v različnih obdobjih. San Cristobal in Espaňola pred približno štirimi do petimi milijoni let, največja otoka Isabela in Fernandina na zahodu otočja pa sta stara »le« približno milijon let. Ognjeniki na Galapagosu še zdaleč niso ugasli in vulkansko aktivnost trenutno zaznavajo kar v šestih vulkanih. Tako se otoki širijo in višajo, nastajajo pa tudi novi, ki se bodo morda v nekaj tisočletjih dvignili iz vode.

V zadnjih 200 letih je bilo med petdesetimi vulkanskimi izbruhi tudi 24 večjih. Še leta 2009 je izbruhnil vulkan Cumbre na Fernardini, sveža bazaltna lava se vidi tudi na otoku Isabela, kjer je leta 2018 bruhal vulkan Sierra Negra. K oblikovanju otokov je poleg vulkanov prispevala tudi aktivnost dežja in morja. Te naravne sile so ustvarile okolje za nastanek posebnih živali in rastlin, ki sedaj živijo na teh otokih, ali kot so nekoč lepo zapisali, so to otoki, »rojeni iz ognja in kaljeni z morjem«.
 

Že v inkovskih legendah

Tako kot je raznobarven živalski in rastlinski svet Galapaškega otočja, tako je pestra tudi zgodovina človekovega odkrivanja, naseljevanja in bivanja na teh otokih. Omenjajo jih že inkovske legende, med prvimi naseljenci na otočju pa naj bi bili pripadniki ekvadorskega plemena Manteño. Prvi obiskovalec z zahodnega sveta, ki je leta 1535 otoke odkril čisto po naključju, je bil panamski škof Fray Tomás de Berlanga.

Na poti v Peru je v brezvetrju njegovo ladjo zaneslo do arhipelaga, kjer je za žejno posadko iskal pitno vodo, vendar jo je našel prav malo. Je pa v svojih zapisih omenil živali, ki jih je videl: neumne ptiče, ki ne znajo letati, morske leve in ogromne želve, ki imajo sedlom podobne oklepe. Sedlom se po špansko reče galápagos, zato naj bi po tem izrazu otoki tudi dobili današnje ime, čeprav so imeli v preteklosti še cel kup drugih nazivov. 

Ker so bili pogosto zaviti v meglice, iz katerih so se pojavljali in izginjali, jih je španski konkvistador Diego de Rivadeneira imenoval tudi začarani otoki – Las Islas Encantadas. Otoke so odkrili tudi nizozemski in angleški gusarji, ki so med bazaltnimi stenami in zalivi našli odlična skrivališča pred preganjalci. Leta 1684 je pirat William Ambrose Cowley celo izdelal prvo osnovno navigacijsko karto otočja in nekatere otoke poimenoval z imeni angleške kraljeve družine. Prav pirati so začeli redčiti velike kolonije galapaških želv, ki so skozi stoletja postale pravi »supermarket« za oskrbo s svežim mesom. Še bolj so jih zredčili kitolovci, ki so se začeli ustavljati na otokih, in v prvi polovici 19. stoletja si je na stotine kitolovskih ladij ob vsakem prihodu postreglo z galapaške mize, bogato obložene z želvami, pticami, morskimi levi ali tjulnji. 

12. februarja 1832 je general José María Villamil, eden od očetov neodvisnosti Ekvadorja, otoke zasedel v imenu svoje države in jih imenoval Archipiélago del Ecuador. Postal je prvi guverner otočja, angleška imena nekaterih otokov je zamenjal s španskimi. Otoki so za nekaj časa postali kazenska kolonija za vojake in kriminalce. Leta 1892 so v čast Krištofu Kolumbu otoke preimenovali v Archipiélago de Colón. Galapaški otoki, ki so bili pogosto zapostavljeni, so med gradnjo Panamskega prekopa pridobili precejšen strateški pomen. Med drugo svetovno vojno je vlada Ekvadorja dovolila Združenim državam Amerike, da so na otoku Baltra zgradile letališko stezo in pomorsko bazo, ki bi lahko odgovorila na morebitni napad prodirajoče japonske vojske. Po vojni so ZDA otok vrnile in letališka steza se sedaj uporablja v civilne namene.
 

Darwinovih pet tednov 

Nihče od številnih obiskovalcev ali naseljencev Galapaškega otočja pa ni naredil takšnega vtisa kot mladi angleški naravoslovec Charles Darwin. Kar precej jih ob omembi otočja pomisli na Darwina in obratno – ob omembi njegovega imena jim misli odplavajo na Galapaško otočje. Darwin se je leta 1831 prijavil na raziskovalno-geodetsko potovanje z ladjo Beagle, ki sta ga organizirala angleška vlada in pomorsko ministrstvo.

Na 240-tonski dvojambornici se je pridružil množici mornarjev, slikarjev in zemljemercev. Namen odprave je bil raziskati in geografsko izmeriti obale in otoke Patagonije, Ognjene zemlje, Čila, Peruja in nekaterih tihomorskih otokov. Charles je na potovanju kar precej trpel zaradi hude morske bolezni pa tudi zaradi precej neudobne majhne kajute. Ladja Beagle je ostala na Galapagosu pet tednov in skrbno opazovanje, beleženje, zbiranje in upodabljanje rastlinskega in živalskega sveta je mlademu znanstveniku priskrbelo neprecenljive podatke, na katerih je gradil svojo teorijo evolucije oziroma razvojnega nauka.

Poznejša Darwinova knjiga O nastanku vrst, ki je drastično in kontroverzno spremenila znanstveni pogled na biološki izvor življenja, seveda ni le rezultat njegovega obiska Galapaškega otočja. Razvojni nauk je bil dolgoletni proces, ki je nastajal počasi, tudi ob pomoči nekaterih drugih naravoslovcev. So pa Darwinu živalske vrste, ki jih je opazil na Galapagosu, nedvomno odprle nova obzorja in mu predstavile vso moč in lepoto evolucije.

Ko je opazoval otoško vrsto ščinkavca, je na svoje presenečenje ugotovil, da se razen po obliki kljuna ne razlikujejo od južnoameriškega ščinkavca v Srednji in Južni Ameriki. Postalo mu je jasno, da so se različni ptičji kljuni izoblikovali glede na vrsto in količino hrane, ki so jo jedli na posameznih otokih. Tudi morskega legvana (ali iguana) je prepoznal kot vrsto že poznanega kopenskega legvana, ki pa se je prilagodil vodi in se naučil potapljati ter iskati hrano pod vodo.
 

Donosni turizem

Turizem je danes nedvomno ena najbolj aktivnih in donosnih gospodarskih dejavnosti otočja. Morda njegov razvoj na Galapagosu ni bil vedno najbolj idealen, vendar je vseeno turistična industrija v tem občutljivem delu sveta kar nekaj desetletij sledila trajnostno naravnanim ciljem. Tako država Ekvador, ki upravlja z otočjem, kot prebivalci otokov so se – tudi ob obilnih pritiskih preostalega sveta – začeli zavedati, da izjemna krhkost in posebnost tega naravnega bisera ne dopuščata množičnega turizma in da lahko pristno podobo rastlinskega in živalskega sveta množice obiskovalcev kaj hitro uničijo. Žal se to precej spreminja in v desetletju pred pandemijo so vsako leto zabeležili skoraj 20 odstotkov več prihodov turistov.

Že sami začetki turizma niso bili brez težav. Prebivalci Galapaškega otočja, ki so se od nekdaj ukvarjali z ribolovom, so sumničavo gledali prve obiskovalce, ki so običajno pripluli iz Ekvadorja na velikih ladjah in potem veselo jadrali od otoka do otoka. Večina turističnega prihodka je tako, razen morda plačila vstopnine, obšla otoke, domačini pa so v imenu razvoja turizma doživljali vedno nove in nove restrikcije ter zakonske omejitve ribolova. Kmalu so se temu uprli in najprej dosegli, da je vsak vodnik po otokih, ki ga mora priskrbeti turistična ladja, obvezno domačin z otočja. Pozneje so delo v turizmu dobili tudi domači pomorščaki, kuharji in strežniki, danes pa tudi ladjice, ki vozijo turiste naokoli, večinoma pripadajo domačinom. 

Leta 1959 so kar 97 odstotkov kopne mase otokov razglasili za narodni park, okoliške vode pa za Unescov biosferni rezervat. Tako park kot morski rezervat sta večinoma nenaseljena. Preostali trije odstotki kopenskih površin zunaj narodnega parka so namenjeni prebivalcem, ki pa jih ni več kot 30.000. Število ladijskih turistov, ki pridejo in križarijo med temi čudovitimi otoki, je vsako leto bolj ali manj enako, nekje med 70.000 in 80.000. Zato pa je obisk »kopenskih« turistov narasel in se že precej približal številu 300.000. Še vedno je to relativno omejeno število turistov, ki je v glavnem rezultat visokih cen, predvsem pa restriktivnih zakonov na Galapagosu. 
 

V nacionalnem parku

Že ob prihodu v Nacionalni park Galapagos plačajo obiskovalci vstopnino, ki je trenutno sto ameriških dolarjev. Nekateri popotniki se odpravijo raziskovat arhipelag na lastno pest in se med večjimi otoki vozijo z lokalnimi trajekti, ki so pravzaprav le majhne ladjice za dvajset ali trideset potnikov. Večina pa si že prej rezervira kabino na eni od približno osemdesetih turističnih ladij. Tako lahko obiščejo tudi bolj skrite kotičke in manjše otoke, ki nimajo redne ladijske povezave z večjimi otoki. Glede na standard ladjic, dolžino križarjenja in dodatne storitve lahko za nekaj dni plovbe med otoki odštejete tudi 1000, pa vse do 8000 dolarjev in več. Vrhunec sezone na arhipelagu je od junija do avgusta in od sredine decembra do sredine januarja.

Ladje, ki plovejo med otoki in vozijo turiste na najbolj zanimive točke, niso prav velike. Le nekaj jih je, ki prevažajo od petdeset do sto gostov, druge imajo večinoma nekje od šest do deset dvoposteljnih kabin. Poleg posadke je na krovu vedno tudi prirodoslovni vodnik z licenco nacionalnega parka Galapagos, razmerje, ki ga določajo pravila parka, pa je največ 16 obiskovalcev na vodnika. Realno je v povprečju celo manj, le 8 do 12 gostov na vodnika.

Naravoslovec ali »naturalist«, kot mu bolj popularno pravijo, pripoveduje zanimive zgodbe, predvsem pa poučuje turiste o enkratni ekologiji, geologiji, flori in favni ter zgodovini Galapaškega otočja. Razen v večjih naseljih ladje večinoma ne pristajajo ob obalah otokov. Zasidrajo se sredi zaliva, turiste pa na kopno in nazaj razvažajo z gumijastimi čolni. Naenkrat lahko v zalivu »parkira« le štiri ali pet ladjic, druge morajo počakati ali odpeljejo drugam. Sistem, kam bo priplula kakšna ladja, kje se bo zasidrala in koliko časa bo ostala, je računalniško voden. 

Ladje sicer prijavijo želeno smer plovbe in otoke, ki jih želijo obiskati, dan in uro obiska pa dobijo glede na programirano razporeditev. S tem se izognejo pretirani koncentraciji tako ladij kot ljudi na določenem mestu. In s tem seveda pritisku na okolje, ki bi lahko povzročal škodo predvsem rastlinam ali živalim. V navadi je tudi zelo priročen način ogledov, ki sem ga zaznal med našimi sprehodi po zanimivih lokacijah. Na nenaseljenih otokih ne boste našli prav nobenih znakov človeške prisotnosti. Le utrjene sprehajalne poti, priložnostno razgledno ploščad in morda kake lesene stopnice, ki preprečujejo hojo po občutljivih bazaltnih tleh. Poti so speljane krožno, in če se zgodi, da prideta istočasno na otok skupini z dveh različnih ladij, se vodnika dogovorita, da gre vsaka skupina v svojo smer. Nekje na poti se srečata in si pomahata. Tako praktično nikoli nisi obkrožen z množicami obiskovalcev, temveč le z nekaj sopotniki.
 

Krhki ekosistem arhipelaga

Da bi ohranili krhki ekosistem arhipelaga ter zaščitili okolje, so v narodnem parku vzpostavili precej stroga pravila, ki jih mora nujno spoštovati vsak obiskovalec. Kazni so namreč kar precej visoke. Poleg običajnih uredb, ki prepovedujejo kurjenje ali odmetavanje odpadkov bodisi na kopno ali v morje (morske želve namreč lahko poginejo, če požrejo plastično vrečko), jih večina določa obnašanje do živali. Strogo jih je npr. prepovedano hraniti, ker to precej vpliva na njihov način življenja. Živali se tudi ne smemo dotikati, kajti človeški vonj na mladiču morskega leva bo zmedel njegovo mater in lahko ga celo zapusti. 

Posebej pazljivi moramo biti do ptic, ki gnezdijo, in se jim približati največ na dva metra. Ptica, ki jo zmotimo med gnezdenjem, lahko zapusti gnezdo in odleti, jajca pa kaj hitro lahko najdejo plenilci. Med sprehodom po otokih ne smemo zaviti z označenih poti, nabirati rastlin, koral, školjk ali kosti. Celo kamenja se ne sme premikati, kaj šele na skalovje pisati ali risati grafite. Domače živali na otokih niso dovoljene, prepovedan je tudi vnos semen, rož ali zemlje.
 

Čudoviti živalski svet

Čeprav vsak obiskovalec z navdušenjem občuduje različne geološke značilnosti otokov, njihove slikovite obale ter povsod vidne sledi starodavnih pa tudi novejših vulkanskih izbruhov, je še vedno največja in glavna atrakcija tega arhipelaga živalski svet. Predvsem dejstvo, da se nobena žival v zraku, v vodi ali na kopnem ne boji človeka in ne beži pred njim. Tisočletja izolacije na otokih so živalim preprosto zatrla strah pred človeško raso in še vedno nas ne prepoznajo kot nevarne plenilce, ki se jim je treba izogniti na vsakem koraku. To »brezbrižnost« so, kot smo videli, plačale z življenjem neštete galapaške živali, ki so končale na krožnikih lačnih pomorščakov. 

Občutek, ko pristaneš na obali galapaškega otoka, je res nenavaden in nekako kar pričakuješ, da jo bodo živali ucvrle v vodo ali poletele v nebo. Pa tega nikjer ne doživiš in pred tabo zbežijo le male rdeče rakovice, ki jih je povsod polno. Po plažah lahko mirno hodiš med lenobnimi morskimi levi ali tjulnji, čisto od blizu fotografiraš legvane in se skoraj dotakneš pelikanov. Kakšen ptiček ti tudi prileti pred noge in te radovedno opazuje. 

Od kopenskih živali lahko občuduješ legvane in njihove morske sorodnike, ki se pridejo gret na vroč pesek, peščene plaže pa si delijo z morskimi levi in tjulnji. Na blatnih kolovozih ti pot prekriža počasna galapaška želva. Številne ptice gnezdijo po obalah, mangrovah ali manjših drevesih. Med njimi ščinkavci, rumeni kanarčki, ptice oponašalke, flamingi, strmoglavci, pelikani, neleteči kormorani, ogromni albatrosi ali nekoliko manjše burnice z značilno rdečo golšo, ki jo samček med parjenjem napihuje. 

Na otokih živijo tudi galapaški pingvini, edini tropski pingvini na našem planetu. Po vsej verjetnosti so z Antarktike nekoč priplavali z mrzlim Humboldtovim tokom, ki teče vzdolž zahodne obale Južne Amerike. Seveda tudi podvodni svet Galapaškega otočja ni nič bolj siromašen. Lahko si natakneš le masko in plavuti in občuduješ številne jate rib, lahko pa se udeležiš pravih potapljaških križarjenj, kjer uživaš v družbi mnogih morskih psov in velikih črnih mant. Med številnimi vrstami živali so praktično zanimive vse, bi pa morda zaradi posebnih značilnosti izpostavil vsaj dve. 
 

Nenavadni strmoglavci

Strmoglavci so nedvomno ena bolj zanimivih, a tudi nenavadnih vrst ptic. Na Galapagosu živijo tri vrste, modronogi in rdečenogi strmoglavci, ki se ponašajo z elegantno obarvanimi nožicami, ter strmoglavci nazca, ki so največji in jih je mogoče prepoznati po briljantno belem perju s črnimi konicami. Angleži pravijo tem pticam boobies, izraz pa pride iz španske besede bobo, ki pomeni klovna ali norčavega človeka, lahko tudi bedaka. Španci so jih tako imenovali, ker so jim bili smešni, ko so med sedenjem na vejah ali tleh začudeno gledali dvonožne prišleke, pa tudi njihova hoja med paritvenim plesom se jim je zdela zelo nerodna. Tako kot mnoge druge živali so tudi galapaški strmoglavci plačali visoko ceno za svoje miroljubno ždenje in pomanjkanje strahu pred človekom. Španci so jih kar s palicami pobijali vsevprek in skladiščili za hrano na ladjah.

Strmoglavci so precej veliki ptiči, ki zrastejo 60 do 85 cm v višino in okrog metra in pol čez peruti. Če so na kopnem smešna pojava, pa so v zraku pravi umetniki in presenetljivo izurjeni lovci na ribe. Evolucija jih je opremila z neverjetnimi lastnostmi, ki jim pomagajo preživeti. Ime strmoglavci so dobili po načinu lova, pri katerem na veliki višini oprezajo za jatami rib in se strmoglavo poženejo za njimi v vodo. Običajno lovijo v jatah, lahko pa tudi posamezno. Imajo zelo vitko telo, kar zmanjšuje vodni upor med potapljanjem. Ptice na višini kakih dvajset do trideset metrov (lahko pa tudi več) zaznajo svoj plen, npr. manjšo ribo, ki je lahko tudi deset metrov globoko v vodi. Peruti sklenejo ob telesu, iztegnejo kljun in noge in se dobesedno spremenijo v nekakšno padajoče kopje, ki se z veliko hitrostjo »zapiči« v vodo ter ujame ribo. Če se plen izogne začetnemu napadu, ga lahko strmoglavec preganja z mahanjem s perutmi in veslanjem z nogami tudi do globine več kot 20 metrov. 

Najbolj presenetljiv je njihov »izračun« v malih ptičjih možganih, kam se bo riba umaknila med napadom in kje se ta riba v vodi sploh nahaja. Kot vemo, svetloba pri prehodu iz vode v zrak spremeni smer (palica se v vodi navidezno prelomi), zato riba seveda ni tam, kjer jo ptič vidi iz zraka. Nekatera opazovanja lovnih sposobnosti teh ptic so dokazala, da je njihovo strmoglavljenje v vodo skoraj stoodstotno uspešno in praktično vedno ujamejo plen. Zanimivost strmoglavcev na Galapaškem otočju je tudi njihov način bivanja na kopnem. Ptice z rdeče obarvano plavalno kožo na nogah gnezdijo izključno na vejah nizkih mangrov in skoraj nikoli ne stopijo na trdna tla, kjer pa veselo prebivajo strmoglavci nazca in njihovi sorodniki z modrimi nožicami. Tem pa seveda niti na misel ne pride, da bi se povzpeli na drevesa.
 

Galapaške želve ogroža turizem

Najbolj poznane živali z Galapaškega otočja so nedvomno velike, počasne in zelo zelo stare želve. Na otokih obstaja trenutno 12 vrst želv, dve ali tri pa so že izumrle. Galapaške želve so največji živi predstavniki svoje vrste, saj lahko posamezne živali tehtajo tudi več kot 400 kilogramov. V naravi zlahka presežejo starost 100 let, v ujetništvu pa po predvidevanjih tudi več kot 180 let. Imajo velike hrbtne oklepe, ogromne okončine in dolg vrat. Večino časa preživijo v majhnih skupinah na paši, v ribnikih ali valjanju v blatu.

Ocenjujejo, da je bilo v šestnajstem stoletju na Galapaškem otočju nekje med 200.000 in 250.000 teh orjaških želv. Potem pa je število drastično upadlo. Najmanjše število, ki ga je ta populacija v sedemdesetih letih 20. stoletja še dosegla, je bilo okoli 3000 primerkov. Ker želve na otokih niso imele naravnih plenilcev, je glavni vzrok za izumrtje večine velikanskih rodov želv neusmiljeno plenjenje ljudi. Skoraj nepremične želve, brez vsakršne obrambe, so zlahka kopičili in žive shranjevali na ladjah, kjer so lahko preživele dolge mesece brez hrane in vode. Zato so za pomorščake nekoč pomenile neprecenljiv vir svežega mesa. Celo Darwin je opisoval, kako so med njegovim postankom na otočju na krov znosili več kot 200 želv. 

Precej škode so želvam povzročile tudi tujerodne živali, kot so podgane, mačke ali prašiči, ki so jih ljudje vnašali na otoke. Odraslim želvam sicer te živali niso bile nevarne, so pa uničevale njihova jajca in jedle mladiče. Več kot šeststo želv so med letoma 1888 in 1930 v raziskovalne namene odpeljale tudi znanstvene odprave. Že po letu 1990 so zabeležili tudi 120 primerov, ko so želve uplenili krivolovci. V sodobnem času je želve ogrozilo tudi širjenje turistične industrije in povečanje naselij na otokih. V 20. stoletju so se začela prizadevanja za njihovo ohranitev, kar je privedlo do zaščite tisoče mladičev, ki so jih vzgojili v ujetništvu in pozneje spustili na razne otoke. Tako je njihovo skupno število na začetku 21. stoletja že preseglo 19.000. Kljub temu je vse preživele vrste Mednarodna zveza za ohranjanje narave označila za ogrožene.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >